Srečanje za ovdovele in samske

V soboto popoldne smo se v Baragovem zavodu zbrali ovdoveli in samski. Na temo Sem res obsojen na osamljenost? je zbrane nagovoril g. Jože Planinšek. Poznamo različne oblike življenja; temeljna je družina, vendar pa so od vedno bili tudi samski. Samskost pa nastane tudi, ko nam eden od sopotnikov umre. V medsebojnih odnosih nikoli nismo dorečeni, vsakdo nosi v sebi skrivnosti, zato je vsakdo lahko tudi sredi ljudi sam. Še večja je bolečina, če si sam sredi družine. Obstaja razlika med samskostjo, ko nikoli nisi imel družine, in ovdovelostjo, vendar pa za oboje velja isto, namreč da moraš svojo samskost in ovdovelost sprejeti. Ne smemo se smiliti samemu sebi. Mož/žena nam je podarjen. Kar je podarjeno, pa nam ne more biti vzeto, ker ni naše. Zato je krščanski pogled vdove, vdovca hvaležnost Bogu za vsa skupaj preživeta leta. Samskost in ovdovelost sta izhodišče za naš odnos do Boga. Ko se znajdemo v težkih preizkušnjah, začutimo večjo potrebo po Bogu. Ker smo nedorečeni in neskončni, nas lahko poteši le Bog. Četudi se nam zdi, da nismo nikomur potrebni, nas je Bog vesel. Tudi sami sebe se moramo razveseliti, potem se nas bodo tudi drugi razveselili. Imeti moramo svetel pogled na življenje, biti hvaležni vedno znova za vsak dan. V medsebojnih odnosih pa je pomembno, da znamo dati delček naše stiske iz sebe in da znamo tudi prisluhniti, tako življenje postane lažje.

Irena Šterbenc