Srečanje za pedagoge, vzgojitelje, učitelje, profesorje ...

Na četrti misijonski večer v Novem mestu  (torek, 20. 11. 2018) smo se v Baragovem zavodu zbrali pedagogi, vzgojitelji, učitelji, profesorji. Kako kot pedagog in vzgojitelj nagovoriti razum in srce, so nam spregovorili s. mag. Damjana Tramte, p. mag. Branko Cestnik in p. dr. Andraž Arko.

Najprej so vsi trije opisali prijetne spomine na svoje učitelje. P. Branku je ostal v spominu zelo velik pogreb učiteljice iz njegove župnije (kot zahvala učencev njej za vse delo, ki ga je opravila), s. Damjani je še vedno lepo pri srcu, ko se spomni na pristop učiteljice ob preskoku sredi leta iz 1. v 2. razred, p. Andraž pa se spominja iskrene, poštene, plemenite razredničarke iz srednješolskih let.

V nadaljevanju je p. Branko osvetlil pedagoško dediščino. Spomnil je, da so za ustanovitev novomeške gimnazije zaslužni frančiškani in da so bili v preteklosti najbolj izobraženi ljudje v cerkvi, prve šole so bile v cerkvenih objektih, prvi učitelji so bili duhovniki, organisti. Anton Martin Slomšek se je zavzemal, da morata pouk in vzgoja složno napredovati. S konca 19. stoletja je izpostavil Don Boska (ustanovitelj salezijancev, začetnik oratorija), Mario Montessori (metoda poučevanja otrok od rojstva do mladostništva)  in  Roberta Baden-Powella (ustanovitelj skavtov).

S. Damjana je predstavila Don Boskov trinom: ljubeznivost, razum, vero in jih podkrepila z nekaj njegovimi citati: »Tu med vami se počutim dobro; moje življenje je biti z vami.«  »Vedno naj nas vodi razum, ne pa strast.« »Želim, da bi bili srečni tu na zemlji in v večnosti.« »Vzgoja je stvar srca, čigar gospodar je samo Bog.«

P. Andraž je govoril o tem, da verjetno nismo pedagogi zato, ker bi se to splačalo, in čeprav čutimo pritisk in se nam kakšna stvar zdi nesmiselna, naj dajemo v delo sebe in ne izgubimo smisla. Spodbudil nas je z besedami, da sejmo in zagotovo bo nekaj semena padlo na plodna tla in bo z božjo pomočjo obrodilo sadove.

Ob zaključku je p. Branko še ugotovil, da pedagogi nimamo enostavne naloge, saj je enotni vzgojni prostor danes razbit - pogosto se šole v javnosti ne spoštuje.

Večer smo zaključili z izmenjavo mnenj o mladih v cerkvi in izven nje, o vključenosti staršev v zakonske skupine, o oratorijih, delu duhovnikov. P. Cestnik pa je čisto ob koncu sklenil, da smo vsi, ki se trudimo za vzgojo, v sorodu.

Mateja Jaklitsch