5. srečanje v pripravi na misijon

Gost petega srečanja v pripravi na misijon, ki je bilo 16. marca 2018,  je bil teolog in terapevt g. Miha Kramli, ki v Novi Gorici vodi Kliniko za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti in je zadnja leta tudi iskan predavatelj. Srečanja se je udeležilo precej staršev in tudi nekaj mladih, ki so se želeli seznaniti z vsemi možnimi pastmi pretirane uporabe elektronskih naprav, računalniških iger, splete in družbenih omrežij.

Predavatelj je najprej predstavil pozitivne strani uporabe spleta, pametnih telefonov, družbenih omrežij. V nadaljevanju pa je opozoril na vzroke, ki odrasle, posebej pa otroke in mladostnike pritegnejo k pretiranemu preživljanju časa v virtualnem svetu in posledično s težavami v realnem svetu, ki nastajajo. Med vzroki je terapevt na prvo mesto postavil napačno reševanje notranjih stisk in iskanje potrditve, pohvale. Tako odrasli, kot otroci smo nagnjeni k bližnjicam pri iskanju notranje »tolažbe«.  Pot dela, športa, gradnja partnerskih odnosov, resničnih prijateljskih vezi je zahtevna, naporna. Pot zabave in druženja v virtualnem svetu je krajša do potešitve praznine, impulzi virtualnega sveta so močnejši (barve, zvoki) in nekdo v skupini virtualnih prijateljev hitreje postane pomemben in srečnejši.  Kar človek ne doživlja v realnem svetu mu nudi virtualen. To je pot pobega za mnoge mladostnike. Kramli je posebej opozoril na vpliv virtualnega sveta na otroke, pri katerih se že vse od najnežnejših let v možganih odvijajo »prisilni procesi«. »Namesto, da bi otrok preko okusa, vonja, barv, izgovorjene besede in igre izoblikoval podobo o svetu in sebi, vse to preglasijo impulzi virtualnega tehnologije. Starši si velikokrat s telefoni in računalniki kupujejo mir, namesto, da bi otroku priskrbeli zdravo okolje odraščanja. Pogosto starši triletnika umirijo s playstation igricami. Tako pridobi izkušnjo: ko je omamljen z igricami, so starši zadovoljni in hvalijo njegovo pridnost. Ko se prične šola, ko je potrebno sodelovati, govoriti, napredovati v znanju, tega ne zmore, ni sposoben koncentracije. Ti otroci in mladi, zaradi premočnih impulzov (dražljajev,barve, zvoka), ki so jih bili deležni v najnežnejših letih (elektronske igračke), ko njihovi možgani še niso bili sposobni tega dojemati, so se pa prilagodili, sedaj doživljajo »praznino življenja«: v naravi ni takih intenzivnih zvokov in barv, medčloveški odnosi ne nudijo tako močnih dražljajev, kot so jih bili prezgodaj deležni in vse postane dolgočasno, brez pomena, brez cilja in izhod je beg v svet, ki to nudi in k napravam, ki to nudijo. To je pot, ki lahko vodi v nekemično  zasvojenost, ki potrebuje zdravljenje, terapije.

Po zanimivem predavanju se je razvil še pogovor iz katerega je bilo čutiti, da so bili starši veseli novih spoznanj, da bi nove tehnologije znali na pravilen način vključiti v življenje družine, družinskih članov, da bi »bile res v službi življenja in ne njegov grobar«.

dr. Silvester Fabijan