Izzivi za kristjana v današnjem svetu (kako biti in živeti kot kristjan/katoličan v tem času in prostoru)

Pater mag. Branko Cestnik je povezoval okroglo mizo na perečo temo sodobne družbe v sredo, 21. 11. 2018, ko so bili med nami gostje: nadškof doc. dr. Marjan Turnšek, gospa Nina Ivanič, gospod Gregor Čušin in gospa Katarina Nzobandora. Na začetku je vse lepo pozdravil in izkazal veselje nad tolikšnim obiskom.

Pater Branko je gospo Katarino povabil, naj predstavi zavod Živim. Zavod je nastal leta 2011, sama pa je pojasnila, da je začutila poslanstvo, da dela z ljudmi, ki trpijo zaradi posledic splava. Sprva ni vedela, kaj mora narediti, le čutila je željo, da pomaga. Zavod deluje na treh področjih. Pomaga tistim, ki imajo izkušnjo splava; tistim, ki se soočajo z nenačrtovano nosečnostjo, stisko, strahom, materialnimi težavami, ki ob tem nastanejo; delujejo pa tudi preventivno z delavnicami o življenju, splavu …

Gospa Nina je odgovarjala na vprašanje, kako krščanski igralci premagujejo napuh. Sama zase pravi, da s tem nima težav, saj teži k ponižnosti, preprostosti, resnicoljubnosti. Predvsem pri ponižnosti si predstavlja, da pred sebe na prvo mesto znaš postaviti nekoga drugega.

Nadškof, ko je razmišljal o svojem delovanju, je povedal, da je zgrožen, kako malo je uspel vplivati na družbo. Vpraša se, ali je naredil dovolj glede na to, da se vsega le ne vidi. Hkrati si odgovarja, da je neprecenljivo tudi delovanje v graditvi odnosov znotraj mladinskih skupin, redovnih skupnosti … Poudaril je, da je tudi sam rastel ob teh skupinah in da so mu tudi študentje večkrat povedali, da najbolj cenijo trenutke, ko so skupaj razmišljali in iskali določene odgovore na vprašanja.

Pater Branko je gospoda Gregorja nagovoril z anekdoto, kako se igralec, ki gre pred ogledalo, deset minut gleda, preden gre mimo, režiser se pogleda in se nasmehne, kritik pa se zjoče. Naslovil ga je kot apostola smeha. Gospod Gregor se je odzval, da za to poimenovanje sicer še ni slišal, da pa ve, da je dostikrat smešen na odru in doma. Pripomnil je tudi, da se mu zdi, da ljudje s krstom ne izgubimo le izvirnega greha, ampak tudi smisel za humor, kar smo vsi v dvorani pospremili z glasnim smehom.

Pater Branko je goste nagovoril, da je bila v soboto izpostavljena tema, da je Marija vir veselja in da je eden od razlogov, da se evangelij ne dotakne ljudi tudi v pomanjkanju veselja. Vprašal jih je, kaj narediti, da bo kristjan bolj vesel, saj se zdi, da če si bolj žalosten, si bolj pobožen …

Nadškof je odgovoril, da je papež Frančišek v Veselite in radujte se med razpoznavne znake svetosti uvrstil tudi humor. Torej je v današnji družbi pomanjkanje svetništva. Vprašal se je tudi, kako se Bog smeji, ko opazuje nas ljudi. Poudaril je, da je izkrivljena naša predstava, če menimo, da je pravi kristjan žalosten kristjan. V preteklosti so imeli žalost celo za greh.

Gospa Nina je na vprašanje o uporabi črnih oblek na odru, ki so zelo pogoste in delujejo žalostno, odgovorila, da se s tem ne strinja. Črno barvo dojema kot elegantno, nevtralno in ne kot odraz depresivnosti.

Gospa Katarina je prepričana, da geslo v njihovem zavodu: veselje do življenja deluje zelo pozitivno na vse. Krepijo smisel za humor, ki je zdravilen, da je pogovor lahko bolj sproščen. Tudi med duhovnimi vajami se pogosto smejejo in veselje širijo na ostale. Tudi gospa Nina je dodala, da se ji ne zdi, da so kristjani le resni; je pa res, da Slovenci preveč resno jemljemo življenje, kar ne velja zgolj za kristjane. Kristjani smo pri maši resni, ker je to del tradicije obnašanja. Tudi gospod Gregor je podelil z nami zgodbo, da je ob enem od obiskov neke fare spoznal duhovnika, ki je nasmejano in energično nagovoril vernike pri maši. Sam se je vprašal, ali ni morebiti kaj preveč popil, ko je tako vesel, a kmalu spoznal, da izraža pristno veselje, ki ga ne srečamo pogosto. Sicer pa je tudi sam prepričan, da ima Bog smisel za humor, ker ga je ustvaril takega, kot je. Zopet se je dvorana s smehom odzvala njegovemu humorju, ki smo ga lahko praktično izkusili.

Pater Branko je povedal, da se je v preteklosti v obdobju antike ob pojavu kuge v nekem trenutku zgodilo, da so kristjani pridobili na veljavi, in sicer zato, ker se kuge niso bali, ampak so pomagali sočloveku.

O dobroti je nadškof podal primer, da je dobrota povezana z lepoto človeka. Kristjani verjamemo, da smo ustvarjeni iz dobrote, ker nas je ustvaril Bog. V človekovem bistvu je, da je dober, a nam je v stoletjih uspelo človeka zapreti v samoljubje, ki je nasprotje dobrote. Gospa Nina je na izziv, ali pregovor Dobrota je sirota velja, jasno odgovorila, da ji pregovor ni všeč, saj verjame, da se ti dobro prej ali slej povrne. Ne zaznava pa razlik med dobrimi ljudmi, ki so kristjani, in tistimi, ki niso. Osebno je verna in meni, da se v človeku trajno bojuje dobro z zlom in ta boj nas dela žive. Najbolj jo moti, ko jo sprašujejo, če je dobra z namenom občutka, ki ga dobi, ko nekomu naredi dobro delo. To se ji ne zdi pomembno, pomembna je odločitev, da dobro delaš in si želiš tudi v bodoče biti še bolj dober. Gospa Katarina je povedala izkušnjo, da pri njih na srečanjih ni tekme, kdo je bolj dober, tam maske padejo, zato so vsi trenutki izredno dragoceni. Pomembno se ji zdi, da si ob človeku, da te začuti, ko mu je hudo, da ga spremljaš, razumeš, da preprosto si. Delati dobro sočloveku in pokazati dobroto, ki je v njem, čeprav je ranjen, je čudovito dejanje. Gospod Gregor občuduje ljudi, ki so dobri, pa niso verni, ker jih k temu vabi življenjska drža. Večkrat se mu tudi zdi, da so ljudje dobri, ker se to od njih preprosto pričakuje.

P. Branko je podelil zgodbo dveh ministrantk v Nemčiji, ki  nista želeli sošolcem, ko so prišli na vikend na faro, povedati, da faro poznata in sta ministrantki. Sprašuje se, kje imamo ljudje pogum.

Gregor Čušin zase pove, da ga veliko ljudi pohvali, kako  je pogumen, sam pa meni, da je ravno obratno. Vidi, da vero ljudje jemljejo kot obleko, on pa meni, da je vera kot koža. Ne zanikamo je, prav z veseljem pa je ne izpostavljamo zaradi svoje ranljivosti. Nikoli še ni imel izkušnje, da bi izmeril, kako pogumen je. Tudi ženi je povedal, da bo svoj pogum najlažje dokazal, če bosta na sprehodu srečala v temi neznanca, pred katerim bi jo moral braniti. Ob smehu je pripomnil, da upa, da ta človek ne bi bil prevelik. Je pa vesel, da vidi pogum pri svojih otrocih.

Gospa Nina zase ugotavlja, da ni strahopetna, da je močna, trdna in da je na svojo vero ponosna.

Nadškof pa je podal izkušnjo, da začuti strah in da mora biti najbolj pogumen, ko se mora srečati z duhovnikom, ki ima težave z alkoholom, da pri pogovoru ni vedno uspešen. Prav tako veliko poguma potrebuje pri premestitvah duhovnikov, ko se težko ubrani težkega župnijskega egoizma, kateremu ljudje zapadejo ob premestitvah. Sicer je vero dojemal skozi življenje različno. V drugem razredu ni dvignil roke, da je veren, ker so ga starejši otroci naučili, da tega vprašanja ravnatelj ne sme postavljati. V sedmem razredu se je spraševal, zakaj se je moral roditi v tako verni družini, da ima toliko težav zaradi vesti. Tudi v gimnaziji ga je ena od učiteljic označila kot neprimernega, da bi bil član komunistične partije, ker je »dedno obremenjen z vero«. Podal pa je tudi primer, kako je povabil na pico mlade, s katerimi se je vračal s hribov. Pred jedjo so molili, k njim je pristopil moški, presrečen nad njihovim dejanjem, ki ga po drugi svetovni vojni še ni doživel, in jim plačal pico.

Tudi gospa Katarina pravi, da se nima za pogumno osebo, čeprav jo drugi tako vidijo. Pravi, da človek ni nikoli pogumen sam od sebe, ampak da je pogumen tisti, ki premaga strah. Pogreša pogum pri duhovnikih, da bi vedno nosili talar. Meni, da če duhovnik ne nosi talarja, je tako, kot bi ona ne nosila poročnega prstana.

Branko Cestnik se je dotaknil tudi perečega vprašanja kristjanov in migracij. Poudaril je, da se o tem ne govori dovolj, da bi moral biti kristjan sposoben razločevanja.

Nadškof je pojav migracij primerjal z lakmusovim papirjem. Teološko gledano ni dvoma, kaj je potrebno narediti. Tudi Kristus je bil večkrat migrant. Človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi, je treba jemati resno. Med njimi so tudi hudobni, a to nas ne sme odvrniti od temeljne drže, da sprejemamo popotnike. Biti pa moramo modri, kako razločevati dobro in slabo. Kristjani smo poklicani, da prekvasimo družbo. Delovati moramo na dveh segmentih: videti in pomagati konkretnemu človeku in hkrati poskrbeti, da rešimo izvorni problem migracij. Ljudi je pogosto strah, a strah ni od Boga, je od hudega. Mi moramo vzpostaviti odnos z njimi, da se bodo integrirali.

Gospod Gregor se zaveda, da je to strah pred migracijami. Težko mu je pomisliti, kako sprejeti nekoga, ki ti lahko stori zlo. Pa ne samo tebi, ampak tudi tvojim otrokom, ženi … V dani situaciji vidi hud preizkusni kamen, v tej situaciji se skriva Kristus. Poudaril je, da Boga prosi, da bo storil, kar je prav. Zaveda se, da je Kristus umrl za vse ljudi, ne le za kristjane.

Gospa Nina pa je jasno izrazila, da njej migranti niso všeč, da je prav, da izhajamo iz dobrote, a da je prisotno tudi zlo in treba je ločiti, kdo je migrant in kdo begunec. Če bi kdo bežal pred vojno, bi ga sama tudi sprejela, sicer vidi, da so to ljudje, ki imajo čudne poglede, so nespoštljivi … Ve, da migranti gredo tja, kjer je prostor, a prav tako meni, da je potrebno ohraniti razum in sposobnost razločevanja.

Gospa Katarina nima težav pri sprejemanju drugačnosti, njen mož je mulat. Omenila je delovanje papeža Janeza Pavla II, ki je govoril o islamizaciji Evrope in pozival k boju, a ne z orožjem, ampak z vero. Sama meni, da je naša vera premalo močna.  Ne odobrava  vedenja  migrantov, ki so nespoštljivi …; s sprejemom  drugačnosti nima težav.

Nadškof je dodal, da je kriv za migracije, saj do migracij pride, ker smo ljudje na svetu nepravični. Bog nam daje dobrine, mi pa jih ne delimo z drugimi. Boji se, da smo kot kristjani del tega vzroka, da je do migracij prišlo.

Na koncu je Branko Cestnik citiral J. Petersona: » Ni učinka zaganjati se v stare zgodbe, temveč je bolje, da gradimo novo zgodbo.«

Nadškof je mnenja, da jo v Novem mestu gradimo, saj imamo misijon. Gospod Gregor meni, da smo k temu poklicani, da postanemo drug, boljši človek. Starozavezni Bog grehe odpušča, Kristus pa jih izbriše. Sprašuje se, če smo sposobni dojemati Kristusa. Gospa Nina pravi, da je vsak dan svež, nov in da je prav, da si odpuščamo, ker je to za nas odrešujoče. Sama meni, da slediti dejstvu, da je dnevu dovolj njegova lastna teža, zelo drži. Tudi gospa Katarina ve, da je odpustiti težko, da to pomeni, da moraš preprosto spustiti iz rok v Božje roke, da lahko svobodno zadihamo.

Na koncu so sledila še posamezna vprašanja, na katera so gostje odgovarjali. Nadškof je poudaril, da si nebes ne moremo zaslužiti, da je na nas le, da dar nebes sprejmemo, ker so nam dana kot dar. Bog nas odrešuje, mi sami se ne moremo.

Srečanje je zelo hitro minilo, čeprav smo čas krepko prekoračili. Zanimive in aktualne teme, o katerih smo govorili, nas niso pustile ravnodušne. Dobili smo kar nekaj odgovorov, vsekakor pa veliko tem, ki nam dajo misliti in o katerih lahko v pogovoru z Bogom rešujemo svoje dileme.

Monja Pust